Author: spela

Ta zapis sem si že dolgo želela, predvsem pa spravljala, napisati. Končno mi je prekipelo in bom vse ogorčenje zlila na ‘papir’. Brina je stara 21 mesecev. Za vse tiste, ki nimate otrok in si čisto dobro ne predstavljate koliko je to (ja, tudi to se mi pogosto zgodi) – to je skoraj dve leti, še tri mesece manjka. Mala že suvereno hodi, slabo leto že kaka na kahlico oziroma wc, čedalje pogosteje pove tudi, da jo ‘ljulja’ (beri: lulat), vse ali pa vsaj večino se da z njo že zmeniti, resnično zgleda, kot da me že vse ‘šteka’. Se mi zdi, da je zdaj že prišel tisti čas, ko lahko z Brino počnemo – kaj več kot samo vozičkamo in ‘buci-buci’ – kako je fleten dojenček.

A dejstvo je, da se najbrž NIKOLI ne bi odločila za otroka, če bi mi pod roko prišli zapisi od mam, ki samo jamrajo, razlagajo – kako je grozno imeti družino, kako nimaš več časa zase in podobno. Kar zavijam z očmi, ko preberem zapis v tem smislu:

»GROZNI SVET PORODNIŠKE

Včasih sem imela polno omaro lepih, dragih oblačil in čevljev z visokimi petami, vsako jutro sem se naličila in uredila frizuro. Šoping je bil na tedenskem sporedu. Danes hodim po svetu v razvlečeni, po možnosti strgani, zagotovo pa pobruhani trenirki in pošvedranih adidaskah. Pa saj, roko na srce, v trenerki se tudi najbolje počutim, saj pod njo lažje skrijem 10 odvečnih kilogramov, ki so mi ostali po porodu. Zelo sem vesela, če mi zjutraj uspe umiti zobe. Lase si nisem oprala že… joj, sploh se ne spomnim, kdaj sem jih nazadnje oprala. No, in nič ni nenavadnega, če se pozabim preobut in se od doma odpravim v copatih, saj preprosto ne vem več, kje se me drži glava. In ja, priznam, naše stanovanje je samo še bleda senca nekoč bleščečega, pospravljenega in urejenega stanovanja. Cunj pa itak ne likam več, saj mi niti ne uspe oprati goro umazanega perila. Sten ne krasijo več in zgolj naše fotografije, pač pa tudi umetniška dela mojega sina, ki zelo rad riše z voščenkami po stenah. In hrana? Nekoč sva si z dragim pripravljala romantične večerje ob svečkah, pet hodni meni, zdaj pa vase zmečem ostanke hrane svojega najstarejšega otroka, običajno je to trda skorja kruha, ki je ostala od sendviča, ki ga je včeraj zjutraj imel za zajtrk, no, ali pa od predvčerajšnjim. Po šestih mesecih porodniške se mi potem le končno uspe sestaviti toliko, da me mož pelje na večerjo v najino najljubšo restavracijo. Oblečem oblekico v kateri se mi zdi, da ne bom izgledala predebela. S seboj vzameva tudi najmlajšega otroka, saj ga še dojim. A popoln večer se je sprevrgel v popolno katastrofo, saj se je sredi večerje otrok, ki je do tedaj spal v vozičku, zbudil in začel kričati. Bil je lačen in jaz ga nisem morala podojiti, a morala bi sleči celo oblekico, saj je bila zgoraj ‘na puli’. Iz rok sem nemudoma spustila pribor, panično odrinila stol, pograbila plašč in otroka odpeljala iz restavracije. In ja, vsi so me debelo gledali, kaj mi je, vendar se prav nič ne sekiram, takšno je življenje na porodniški. «

RESNO?!? HALO?!? Vsaka ženska, zlasti, če še malo tehta in se odloča med kariero in družino, se po mojem prepričanju zagotovo, ko prebere takšen zapis samo prekriža in si reče: »Ne, hvala! Bom raje lepa, uspešna in brez otrok!« Ko sama začnem brati takšen zapis, me ima že po prvem odstavku, da neham z branjem. A nadaljujem, ker me zanima, kaj vse je še lahko tako grozno. Se mi zdi, kot da se ne pogovarjamo o istih rečeh, kot da živim v drugem svetu.

Saj ne rečem, je drugače, ko dobiš otroka. Dobiš tudi druge prioritete, vendar pa zagotovo ni tako GROZNO!!! Daleč od tega. No, morda lahko to rečejo tiste ženske, samohranilke, brez pomoči staršev, sorodnikov in prijateljev, ki se težko prebijajo skozi mesec in morajo paziti na vsak evro ter si ne morejo (vsaj občasno) privoščiti niti varuške.

Kot prvo, ko berem takšni zapis »GROZNI SVET PORODNIŠKE« ne morem mimo vprašanja, kje hudiča imajo te reve može in kaj za vraga počnejo oni, medtem ko njihove drage tako trpijo?! Pri nas namreč po potrebi tudi Darko pospravi, posesa stanovanje, odnese smeti ali pa vrže umazano perilo v stroj. Lahko se bo tole slišalo kot hvalisanje, vendar lahko brez problema zapišem, da je naše stanovanje večino časa pospravljeno vsaj do te mere, da lahko brez sramu sprejmem nenapovedane obiske. Brina je zdaj že tako velika, da jo vključujeva v pospravljanje, še več, prav rada vidi, da nama pomaga pospravljati, kuhati,… To, da pa otroci rišejo po stenah, tega pa ne bom komentirala, ker je škoda besed.

In še. Drage razočarane gospodinje na tako grozni porodniški, ko preberem: »ne uspe mi oprati goro umazanega perila« se sprašujem h kateremu potoku ve hodite prat perilo? Pri nas to naredi pralni stroj kar sam, le izberem optimalni program, dodam nekaj praška in kisa ter pritisnem tipko »start«.

To, da si nimate časa oprati lase, zob, hodite po svetu v razvlečenih trenerkah, copatih oziroma podobni izgovori, ki opravičujejo vašo zanemarjenost, to lahko prodajate svojemu možu. Izgovori, ki ne pijejo vode. Dejstvo je, da dojenčka nimamo v rokah 24 ur na dan. Jaz sem prav na porodniški še bolj začela gledati na svoj izgled. Ni skrivnost, da je tudi meni po porodu ostalo 10 kilogramov preveč. 63 kg sem imela, predvsem so ti kilogrami ostali v predelu trebuha. A ker sem se želela ponovno dobro počutiti v svoji koži, sem precej vozičkala oziroma športala kolikor se je dalo. Ker sem dojila, sem še bolj pazila na zdravo prehrano. Zadovoljna mama je srečen otrok.

Zmaga in me nasmeji do solz pa itak izjava, da gre bejba, ki še doji, v puliju na večerjo v restavracijo. Hkrati pa se vprašam, a se dela norca iz mene kot bralke, da to zapiše?! Morda pa to spada v kategorijo ‘novinarskega nabijanja’!? Jaz sem Brino dojila 18 mesecev in v tem obdobju sem pač vseskozi po svetu hodila z globokim dekoltejem. Pa ne zato, ker bi bila željna pozornosti in moških pogledov, pač pa, ker je v takšnih oblačilih kadarkoli in kjerkoli najlažje in najenostavneje podojiti otroka.

Drage, bodoče mamice, nekaj najlepšega na svetu je imeti otroka!

Še nekaj foto materiala naših prvih mesecev z Brino.

 

Potem, ko sem prejšnji teden objavila blog o zagrebškem živalskem vrtu, sem dobila nemalo vprašanj, kateri se mi bolj ‘dopade’ – ljubljanski ali zagrebški? Kateri je lepši, boljši? Katerega se bolj ‘splača’ obiskati?

Tu je moje videnje, poudarjam – moje in ni rečeno, da se z njim strinjajo vsi. Predvsem pa sem skušala najti tako pozitivne kot negativne plati.

ZOO V ŠTEVILKAH:

Ste vedeli, da je bil živalski vrt Ljubljana ustanovljen leta 1949. Zagrebški pa leta 1925, leta 1928 je postal last mesta Zagreb.

Ljubljanski zavzema 19,6 ha površine, zagrebški 7 ha.

CENA:

Največja, predvsem pa najbolj konkretna in očitna razlika med vrtovoma je v ceni.

LJUBLJANA:

• odrasli: 8 €,
• otroci/predšolski in šoloobvezni: 5,50 €,
• otroci manjši od 2 let: brezplačno,
• psi: 2 €.

ZAGREB:

• odrasli: 30 kun = 4,04 € (ob ponedeljkih, če ni praznik 20 kun = 2,69 €),
• otroci od 7 do 14 let: 20 kun = 2,69 €,
• otroci do 7. leta: brezplačno,
• psi: prepovedan vstop.

1 € = 7,42 kun

ŽIVALI:

Ena velika razlika, ki sem jo opazila oziroma začutila je, da so v zagrebškem zoološkem vrtu vse živali na precejšni razdalji, distanci. Čeprav je na primer kletka v kateri prebivajo opice primerljiva z ljubljansko, je le-ta potem ‘zavarovana’ še s steklom.

Edina stvar, nad katero sem bila razočarana (a kriva sem si sama, ker pač nisem preverila prej) je, da zagrebški vrt nima slona in žirafe. Zadnja slonica jim je namreč umrla leta 2003.

V ljubljanskem pa se mi zdi, da sta prav ti dve živali največji atrakciji. No, vsaj za našo Brino.

IGRALA ZA OTROKE:

Zagrebški zoološki park ima novo igrišče na Labodjem otoku, a dobila sem občutek (morda me tudi vara), da je ZOO Zagreb namenjen bolj izobraževanju kot pa zabavi.

Ljubljanski vrt pa ima samo osrednje otroško igrišče zelo pestro, razgibano, za vse starostne skupine. Tako se najbrž velikokrat zgodi, da so na koncu ta igrala celo bolj zanimiva kot sam ogled živalskega vrta.

GOSTINSKA PONUDBA:

Gostinska ponudba, širok nabor najrazličnejših jedi je v hrvaškem ZOO parku bistveno na višji ravni in pestrejši kot v Ljubljani. Ponujajo od golaža, telečje pečenke, dunajskih zrezkov do špagetov, rižot, solat, itd. O cenah pa sploh ne bom zgubljala besed. Za 4 kosila, en sok in eno pivo smo v Zagrebu odšteli dobrih 20 evrov.

To je bilo je nekaj drobnih detajlov, ki jih morda kdo drug, otroci pa najbrž sploh ne bi opazili. Otrokom bo zanimivo in nepozabno doživetje, ne glede ali se odpravite v Ljubljano ali Zagreb. Lepo se boste imeli na obeh koncih, če si boste le tako naredili.

Priporočam torej, da obiščete oba. Otroci bodo veseli.

Mama #napoti priporoča.

Prve spomladanske temperature, sončno vreme in praznični ponedeljek sva z Brino izkoristili za obisk živalskega vrta. Darko je bil tudi tokrat v službi, zato sva s seboj vzeli Brinine stare starše. Se spomnite, zelo podobno kot lani, ko smo z Brino prvič obiskali živalski vrt, vendar s to razliko, da smo letos obiskali tistega v Zagrebu.

Živalski vrt so pred letom in pol prenovili. In to je bila pika na i, da smo se ‘Vozli’ odločili za skok v sosednji živalski vrt, ki se nahaja sredi Zagreba, v parku Maksimir. No, če se malo pošalim, je park (predvidevam – zaradi praznika in lepega vremena) bolj kot na ‘maksi mir’, spominjal na ‘maksi nemir’.

In podobna zgodba je bila v živalskem vrtu. Samo za vstop (nakup vstopnic) smo porabili 45 minut, čakali smo namreč v dolgi koloni, ki ji kar ni bilo videti konca.

Si lahko mislite, spet sem bila jaz tista, ki ji je vse falilo. Že po nekaj minut čakanja v vrsti, me je začelo tiščati na wc, po le nekaj minutah v živalskem vrtu, pa mi je začelo strašno kruliti po želodcu. Bila sem lačna za umret. A veste tisto – lačen si ful drugačen – no to. Moja draga starša sta mi kajpak ustregla in smo najprej zavili v restavracijo. A si lahko mislite, da smo si komaj izborili mizo, na hrano pa smo prav tako čakali v dolgi koloni (menza varianta). No, in šele ko smo se dobro najedli, smo se lahko podali na ‘pohod’ po vrtu. Še to, restavracija s teraso je prenovljena in ponuja velik nabor različnih jedi.

Čeprav si lahko v ZOO-ju ogledate veliko različnih živalskih vrst, saj je razdeljen na različne sklope (Avstralija, Madagaskar, Afriška vas, itd.), so našo Brino navdušile predvsem velike živali. Medved, (ogroženi) dalmatinski pelikani, povodni konj, morski lev, zebra.

Kar nekaj časa pa smo se zadržali pri levji skali. Brina je vseskozi kazala s prstom na leve in ponavljala: »Ma, muci!«

No, tekanje sem in tja ter mamino teženje, da se mora slikati, je Brino tako utrudilo, da je sama zlezla v voziček in kot bi mignil je zaspala. Mamo blogerko pa je živalski vrt navdušil.

Moja splošna ocena: Ker je bila takšna strašna gneča, mama blogerka s svojim fotoaparatom ni prišla na svoj račun. No, če damo šalo na stran, vam zagotovo priporočam, da boste vrt v vsej svoji lepoti zagotovo lepše doživeli, če ga boste obiskali med tednom, v dopoldanskem času. Namig: izberite dan, ko je na primer v Sloveniji praznik, ne pa tudi na Hrvaškem.

Morda še to, za informacijo, da ne boste začudeni, da ne rečem kar ogorčeni – psom je vstop v ZOO prepovedan.

Cena vstopnice:

• odrasli: 30 kun (ob ponedeljkih, če ni praznik 20 kun),
• otroci od 7 do 14 let: 20 kun,
• otroci do 7. leta: brezplačno.

Parkiranje: Priporočam, da parkirate na stadionu Maksimir. Ker je bil praznik, je bilo le-to brezplačno.

Poti po ZOO-ju: So urejene in primerne za vozičkanje.

Spletna stran: http://zoo.hr/

Mama na poti priporoča.

Velika noč je za našo družino pomemben krščanski praznik, ki se lahko ob bok postavi božiču. Priprave na naš tradicionalni nedeljski zajtrk se začnejo že v petek.

Ta dan je namreč v znamenju nakupov, kuhanja in pripravljanja jedi, ki se jih bo blagoslovilo. Letošnja Velika noč je bila za Brino še posebna, saj je svojo velikonočno košarico prvič odnesla v cerkev k žegnu.

Pri velikonočnem žegnu tako ne smejo manjkati:

• šunka (Jezusovo telo),
• hren (žeblji, s katerimi so Jezusa pribili na križ),
• pirhi (Jezusova kri, zato naj bodo rdeči),
• potica (Jezusova krona).

Ker sama nisem sladkosneda, sem letos spekla prav posebno potico. Poimenovala sem jo kar Kraljeva potica. Priprava in peka je enostavna in hitra.

Sestavine:

• 100 g lososa
• 200 g mozzarelle
• ena žlica koruze
• ena žlica kaper
• 3 jajca
• 2 dl jogurta
• 50 g masla
• 2 žlički pecilnega praška
• 220 g moke
• drobnjak, bazilika, sezam

Priprava:

Maslo, segreto na sobno temperaturo, damo v večjo skledo in ga spenimo z mešalnikom. V maslo najprej vmešamo jajca, nato še jogurt. Vse sestavine mešamo toliko časa, da nastane gladka zmes. Vanjo vmešamo še moko s pecilnim praškom. Na koncu dodamo še koruzo, kapre, losos in mozzarello, ki ju narežemo na manjše koščke, baziliko in drobnjak pa temeljito operemo, ju osušimo in na drobno nasekljamo.

Zmes z žlico nadevamo v modelčke za mafine oziroma mini potico. Posujemo s sezamom in pečemo približno 20-25 minut na 200 stopinjah, da pridobi lepo zlatorumeno barvo. Ko so ‘potičke’ pečene, jih vzamemo iz pečice in počakamo, da se ohladijo in jih ponudimo gostom.

Pa dober tek.

Mama na poti priporoča.

P.S. Drugo leto, leta 2019 bo Velika noč šele 21. aprila.

Čeprav letos pomlad zamuja, se narava vendarle počasi prebuja. In prav ta letni čas jaz najraje preživim zunaj v naravi, na svežem zraku. Zame ni lepšega, kot sprehod med prvimi znanilci pomladi. In kje v Ljubljani in okolici lahko preživimo prijeten dan? Tu je mojih top pet predlogov, med katerimi bo zagotovo nekaj zase našel prav vsak.

 

1. LJUBLJANA

Naša prestolnica je čudovita v vseh letnih časih, še posebej pa se rada po njenih ulicah potepam spomladi, ko se mraz ne zažira več v kosti in beton še ni razbeljen, da kar seva od vročine. V Ljubljani se najde kotiček za vsakogar, pa naj si bo to sprehod po strogem centru, lahko se povzpnete na grad, se z ladjico spustite po Ljubljanici ali pa se potepate po parku Tivoli.

 

2. KOSEŠKI BAJER

Koseški bajer je umetno jezerce na obrobju Ljubljane. Okoli bajerja je lepa, urejena sprehajalna pot, kjer je tudi nekaj lesenih ploščadi in razgledni pomol ter dovolj klopi, za prijetno, spomladansko martinčkanje. Ob bajerju so postavljena otroška igrala in zunanje fitnes naprave. Več o Koseškem bajerju najdete tukaj.

 

3. ZOO LJUBLJANA

Meni ljubi ‘zeleni’ kotički v Ljubljani je živalski vrt. Pravzaprav je obisk zoo-ja več kot le prijetni sprehod, je pravo doživetje. In čeprav ljubljanski ni med največjimi in ‘najbogatejšimi’ v regiji, pa vseeno navduši s številnimi, ljubkimi živalmi ter z njegovo urejenostjo.

Spomladanski dnevi, ko se narava prebuja in še ni pretirane vročine je ljubljanski vrt zagotovo vreden obiska. Priporočam.

 

4. ŠMARNA GORA

Tisti bolj zagnani, z malo več kondicije pa se lahko povzpnete na 669 metrov visoko Šmarno goro, na robu Ljubljane. Čeprav boste okoli pol ure sopihali in se morda spraševali, zakaj vam je tega matranja treba, boste na vrhu nagrajeni s čudovitim razgledom po bližnji in daljni okolici in so v trenutku ves napor pozabljen. In ja, na Šmarni se je obvezno treba fotografirati, drugače kot da nisi bil gor. [smeh]

 

5. ZBILJSKO JEZERO

Tudi Zbiljsko jezero je umetno jezero na reki Savi in ob njem je urejena sprehajalna pot, primerna za vse generacije in tudi za vozičkanje. Ob poti so otroška igrala, fitnes naprave in igrišče za odbojko na mivki. Na zelenica ob jezeru pa je dovolj prostorna, da odigrate mini nogometno tekmo, ali pa si privoščite piknik na spomladanskem soncu. Za popolno doživetje pa vam jezero ‘ponuja’ številne vodne aktivnosti, sposodite si lahko čoln, prav tako lahko kolesarite na vodi, v zadnje času na jezeru opažam tudi številne sup-arje. Za piko na i pa lahko v čolnarni v zameno za prostovoljni prispevek (1 evro) vzamete vrečko s hrano za labode (koruzo) – kar je zagotovo prava atrakcija za otroke. Zbiljsko jezero zadovolji še tako izbirčne okuse. Za vsakogar nekaj.

»Dan, Biba!« No, pravzaprav za prijatelje »Bibi!« Ampak res samo za prijatelje, kajti postala sem zelo zadržana do ljudi, ki jih ne poznam in ko mi mama teži, da se moram predstaviti, se raje namrdnim in skrijem za njene noge.

A mi lahko prosim nekaj poveste!? A se vam tudi dogaja, da vam mama neprestano nekaj teži in postavlja neka čudna pravila in omejitve?! Jaz moram vseskozi poslušati: »Brine ne, Brina, pusti to, itd.« Ni čudno, da sem tudi jaz v zadnjem mesecu največkrat uporabila stavek: »Mama NE, mama NE!« Se pač ne pustim komandirati. Če se le da, se uprem maminemu teženju.

Kaj dogaja pri meni oziroma kot bi se izrazila moja mama – prelomnice in mejniki:

Najbolj opazna razlika, ki jo vidijo vsi okoli mene je, da sem postala prava čvekulja. Precej dobro za mamo ponovim vso abecedo in tudi besed, ki jih smiselno uporabljam, je vsak dan več. Mami in Dadotu (pa tudi ostalim sorodnikom) zelo rada rečem: »Mama, Bibi aja!« ali pa »Dado, Bibi aja!« – kar, če vam prevede moja mama pomeni: »Dado, Brina te ima rada!«

Pri svojih 20 mesecih sem postala že prava damica (lasje so mi precej zrasli in jih lahko spnem v mini repek) in nadvse obožujem pomerjanje maminih oblačil, obutev in drugih stvari. Mamina torbica in očala so pa itak zakon.

In če se še malo pohvalim… Obožujem gospodinjska opravila, pa najsi bo to brisanje pultov, postiljanje postelje, pranje perila ali pa zlaganje čevljev v omaro. Zelo sem redoljubna. In tudi kuhanje z zanimanjem spremljam. Pred dnevi sicer nisem bila pazljiva in sem se malo opekla, je bilo »ajsi«. Na opeklino sem dala led in mama (če se ji ful prilizujem, ji rečem »mami«) me je namazala z eno takšno, prav posebno kremico.

Hrana (»ama, ama«): Odvisno od dneva, a načeloma jem vse po vrsti. Je pa res, da ima zelo rada ribe, sir in »jaja«.

Najljubša igrača: Duplo kocke. S seboj jih vzamem tudi pod tuš in jih skrbno umijem vsak večer. A igrač nočem več posojati oziroma deliti z drugimi. Se pa zelo rada igram z drugimi otroki in jih opazujem. Pred kratkim smo bili v eni gostilni, kjer smo »ama, ama« in sta bila tam dva fantka. Skupaj smo kuhali in se igrali z avtomobilčki, res je bilo zabavno.

Cel žur je tudi igranje v mivki. Za dan žena me je mama peljala na morje. V Portorož. Tam sem po milji volji tekala po peščeni plaži in se igrala. A ko je mama rekla, da gremo domov, sem se uprla in začela jokati, tekle so tudi krokodilje solze. Na vse grlo sem kričim: »Mama NE, mama NE!« Ampak ni pomagalo, spet (tako kot vsakič) je obveljala mamina beseda.

Ritem spanja (»Bibi nina!«): Če sem že od majhnega pridna za ninat, sem zdaj zelo, zelo pridna. Mama ali Dado me odnese v posteljo, kjer me čaka duda, flaška in prijateljčki »Ma«, »Wow wow«, zajček, Muri in še kdo. Zaspim med osmo in pol deveto in to brez pritoževanja. Tudi če še nisem zaspana, se še malo pogovorim s prijateljčki, potegnem za lunico, ki visi na postelji in potem mi le-ta še malo zaigra in me zaziba v spanec. Zjutraj pa vstajam okoli sedmih, pol osmih. Čez dan spim (običajno) samo še enkrat, in sicer okoli 11h, 12h.

Nepozabno doživetje: Zima je super. Obožujem sneg. Čeprav sem se ga najprej kar malo bala in sem bila zelo začudena, kaj je ta bela, mrzla stvar zunaj, mi je postal zelo všeč. Še posebej sem vesela, ko se gremo sankati, saj zelo šibamo. No, po drugi strani pa sem že komaj čakala pomlad, da sem lahko začela vrtnariti. Zelo rada babici in omi pomagam na vrtu.

Ta teden ima svoj prvi, resni prehlad. Zdravniku sicer nisem šla, sem pa doma na bolniški, saj kašljam, smrkam in sem na meji z vročino. Me je pa mama vseeno peljala na en kratek sprehod po sončku.

Saj veste, do sedaj sem zelo rada hodila na počitnice k starim staršem, saj je zelo fino, ker se tam vse vrti okoli mene in sem pravi mali Napoleon. No, po novem me čuvajo tudi strici. »Uji, Gegi, Gaga, teta Mima, Bibi aja!«

In še jaz, Brina v številkah:

• Starost: 20 mesecev
• Konfekcijska številka: od 86 do 92
• Številka čevljev: 22
• Višina: 83,5 cm
• Teža: 11,9 kg

V tednu, ki je za nami, smo ženske (v približno 100 državah po svetu) praznovale dan žena. In zato je ta objava namenjena prav nam, ženskam. K pisanju tega zapisa, me je sicer spodbudila prijateljeva mamica. Mami Duška, hvala za idejo, navdih in inspiracijo!

Začela sem se krohotati (še dobro, da sem bila sama doma), ko sem v Google iskalnik vpisala besedo »TAŠČA«, ki mi je kot prvi možni zadetek ponudil definicijo v SSKJ-u. Seveda sem bila v pričakovanju – kakšna je uradna razlaga.

tašča tášča -e ž (á) ženina ali moževa mati: zgodbe o hudih taščah; snaha in tašča

In ja, glasen smeh se je navezoval na drugi del zapisa – zgodbe o hudih taščah! Trditev »kako obupno taščo imam«, očitno le ni iz trte zvita. Glede na to, da bom verjetno nekoč tudi sama tašča, mi da veliko misliti. Si res želim, da bom imela pečat »tašča, da te kap«? Ne! Najbrž si nobena snaha in nobena tašča ne želi takšnega pečata.

Dajmo razčistiti že takoj na začetku. Ta zapis ni in ne bo recept – kako postati dobra tašča, pač pa moj pogled na to, kakšen bi po mojem mnenju moral biti odnos med mamo in sinom ter taščo in snaho. Verjamem, da se bo marsikatera v tem zapisu našla, verjamem pa tudi, da se katera od vas ne bo strinjala s spodnjimi vrsticami.

Sama sem imela do sedaj le nekaj ‘tašč’. Ene so mi bile bolj pri srcu (ali pa so mi še vedno), druge manj. A nekaj je zagotovo – skupaj v paketu s fantom, sem med drugim dobila tudi njegovo mamo. Če sem si lahko izbrala fanta, si njegove mame nisem mogla.

Zato smo (bili) hočeš – nočeš prisiljeni bivati skupaj. Naj povem, da sem jih – ne glede, ali sem se z njihovim razmišljanjem in pogledom na svet strinjala ali ne, spoštovala. Nikoli se z nobeno nisem gledala grdo, še več – z vsemi sem lahko brez problema shajala. Kaj je torej po mojem mnenju pomembno za dober odnos med taščo in snaho?

Tašča se mora zavedati, da si je njen sin izbral punco, za katero on verjame, da je zanj najboljša, sicer bi si izbral drugo. Drage tašče, če se vam kljub vsemu zgodi, da vam ‘ta mlada’ ni všeč – s tem, da boste pritiskale na sina, naj jo pusti in mu prale možgane kakšna je – ne boste veliko dosegle, seveda, če ima vaš sin lastno hrbtenico. Raje svojo snaho sprejmite takšno kot je, verjemite mi, lahko bi bila bistveno slabša. Ampak res bistveno, bistveno slabša.

Največkrat od prijateljic poslušam: »Joj, Špela, nam tašča vseskozi teži – kdaj bomo prišli na obisk?« No, priznam, da ta stavek tudi sama pogosto slišim, vendar ne od tašče, pač pa od moje mamice. Drage tašče, če ‘ta mladi’ ne pridemo vsak teden domov, to ne pomeni, da vas ne maramo, da ste nam odveč, ampak, da imamo tudi mi svoje obveznosti, ki jih ne moremo podelati ob dandanašnjem tempu življenja in zato potem izkoristimo vikende.

Nekoč mi je ena kolegica razlagala, kako ji gre na živce, da njen fant vsak večer pokliče mamo in z njo čveka po možnosti eno uro. Seveda, če imata mama in sin takšen odnos oziroma navado, da se slišita in pogovarjata o pomembnih in nepomembnih stvareh mislim, da to ni nekaj kar bi mogle obsojati in se zgražati. Še manj pa razlog za prepir z vašim dragim.

Zelo pogosto pa je glavni razlog za slab odnos med snaho in taščo, ker naj bi se slednja vtikala v vse in vseskozi ‘ta mladi’ delila pametne nasvete, solila pamet ter kritizirala, kar ni v skladu z njenimi navadami, vrednotami in pogledom na svet. Tudi sama sem imela v preteklosti takšno izkušnjo. Kaj storiti? Lahko ste sicer zelo nestrpne in se s taščo neprestano prepirate, ji po možnosti, kaj (pikrega) tudi zabrusite nazaj, a takšen način komuniciranja zagotovo ne vodi v družinsko harmonijo. Raje se vprašajte, če se točno tako ne vede tudi vaša mama in če ste tudi do njenih pametnih nasvetov tako nestrpne, celo sovražne.

Vam jaz povem, niste! Zato razmislite, če niste za slab odnos s taščo morda delno krive tudi same. Morda pa vaša tašča sploh nima tako zelo slabo namernih pripomb, so le malo staromodne. Ve pa ne rabite biti tako občutljive in si vsako pripombo jemati k srcu in imeti občutek, da se morate takoj začeti braniti.

Kakšna pa je moja tašča? Preprosto najboljša. Pa ne zato, ker moram tako napisati, ampak je točno takšna, kot bi si jo želela v najlepših sanjah. Imam očitno srečo – takšen kot je njen sin, takšna je ona! Božanska. Čeprav ji premalokrat povem, jo imam nadvse rada.

 

In še en nasvet, ki se ga je potrebno zavedati (tako tašče kot snahe) – nikogar ne boste mogle spremeniti, razen sebe.

Kakšna pa je vaša tašča?

Čeprav se zima še kar noče posloviti, pravzaprav nam še vedno kaže zobe in to tudi potem, ko smo jo odganjale že pustne šeme. A dejstvo je, da se je že začela meteorološka pomlad in tako mnogi že kujemo načrte in delamo plane – kam za prvomajske praznike? Prvi maj bodo namreč kot bi mignil tu. In če se še niste odločili, kje boste preživeli praznike, potem vam morda moje ideje za počitnice olajšajo iskanje destinacije.

1. Slovenska obala, Portorož

Slovenci imamo zaradi svoje majhnosti to srečo, da se lahko na Obalo odpravimo brez večjega načrtovanja, kar pa je še bolj pomembno, vsaj za družine z majhnimi otroki – pot do tja ne traja več ur, razen ob izjemnih dogodkih, kot so prometne nesreče in podobne nevšečnosti. Po mojem mnenju je oddih na slovenski obali vedno odlična ideja za pobeg na morski zrak. In, ja – Portorož velja za eno bolj priljubljenih morskih destinacij pri nas. Kaj vse lahko počnete v mestu rož, si lahko pogledate tukaj.

2. Kranjska Gora

Kranjska Gora je ena tistih destinacij, ki je pravzaprav aktualna in nadvse atraktivna vse leto. Predvsem pa je idealna destinacija za družine z majhnimi otroki. Kranjska s svojo okolico namreč ponuja številne aktivnosti na prostem. Naj omenil le nekaj njih:

• Zelenci
• Planica
• Tamar
• Belopeška jezera
• Kekčeva dežela

No, in če obiščete zgornjesavski biser, se morate sprehoditi do Jasne, ki je umetno jezero, do tja pa vodi urejena pot (pločnik) in je tako primerna tudi za sprehod z vozičkom. Okolica jezera je lično urejena. Pred nekaj leti so namreč zgradili nekaj mostičkov in pomolov, razgledni stolp ter klopce. Kip kozoroga ob jezeru pa je priljubljena točka za fotografiranje. In še eno priporočilo/opozorilo. Sonce se za vrhove gora skrije že nekaj ur pred sončnim zahodom.

Zgornjesavska dolina, kjer je vedno živahno, seveda ponuja še številne druge skrite kotičke, za sprehode in pohode na svežem zraku, zelo popularna in obiskana je tudi kolesarska steza od Mojstrane do italijanske meje in še naprej. Ob slabem vremenu pa se lahko podate na razvajanje v kakšnega od bazenov oziroma wellnessov. Nam je najljubši tisti v hotelu Špik.

3. Jadranje

Če ste bolj avanturistični, se lahko za prvomajske praznike odpravite na jadranje. Zagotovo so temperature v Dalmaciji in med tamkajšnjimi otoki višje kot pri nas, veter je ugoden za plovbo. Kar pa je še važnejše na morju in v marini ni gneče, brez večjih težav si boste tako našli svoj ‘privat’ zaliv, poleg tega pa so v tem času cene za najem plovila, ugodnejše.

 

4. Azurna obala (Monaco – Nica – Cannes – Saint Tropez)

Prvomajske počitnice so idealen čas za obisk Azurne obale in to je destinacija, ki ji jaz rečem ‘must see’! Klima je v tem času najbolj prijetna, poleg tega pa se boste izognili znani poletni gneči, ko tu poteka prava selitev narodov – sami avtomobili s prikolicami in kamperji. In tudi na plaži boste brez večjih težav našli prostor zase in se ne boste rabili drenjati.

Več o Azurni obali si lahko preberete tu.

5. Kanarski otoki

Če si za prvomajske torej želite obleči že bolj lahkotna oblačila in obuti sandale, potem vam priporočam Kanarske otoke, meni najljubša sta Gran Canaria in Tenerifi. Kanarski otoki namreč veljajo za »Otoke večne pomladi«, saj imajo okoli 300 sončnih dni na leto. Temperature pa se gibljejo okoli 20 stopinj pozimi in do okoli 30 poleti. Na svoj račun pa boste prišli tako tisti, ki bi radi poležavali na plaži/ob hotelskem bazenu in lovili sončne žarke, kot tudi športni navdušenci.

No, sicer pa je na koncu bolj kot – kam boste šli – važno s kom. Kjerkoli že boste, lepo se imejte in uživajte!

Tisti, ki me poznate, veste in lahko potrdite, da se s svojo kožo na obrazu nikoli nisem mogla postavljati. Stanje se je z leti samo še slabšalo. Verjetno je zadnja leta, ko sem še delala na Popu veliko k temu pripomogel tudi puder, profesionalni puder. No, po rojstvu Brine pa je moja koža doživela ‘najnižjo točko’. Na trenutke sem izgledala kot kaka zrela 50-letnica. Koža je bila suha, pusta in brez sijaj, kar zategovalo me je in za piko na i sem bila že kar pošteno zgubana. No, vsaj za 30-letnico preveč zgubana.

Takrat sem vedela, da moram nekaj storiti, če želim biti še zadovoljna v svoji koži. In imela sem prav, danes namreč moja koža zopet sije.

Kaj je torej skrivnost lepe in zdrave kože?

Poleg ostalih dejavnikov kot so prehrana, zadostna količina vode, gibanje na svežem zraku in tudi stres, zagotovo veliko pripomore vsakodnevna nega.

Naj povem, da sem do sedaj uporabljala mnogo različnih krem, različnih znamk. Zdaj pa prisegam samo še na Kozmetiko Kahne. In ne, to ni plačan oglas, reklama za Kozmetiko Kahne. Najdite svoji koži najprimernejšo kozmetiko, meni pač po vsem, kar sem preizkusila, najbolj ustreza ta. No ja, priznam, včasih si sposodim kremo pri mojem dragem in sicer L’occitane Immortelle Divine Cream (Božanska krema za obraz). Moj dnevni ritual pa izgleda nekako takole:

Zjutraj si na očiščeno kožo nanesem najprej kremne podlage. Še na moker obraz najprej nanesem Hialuron serum, ki si ga namažem tudi čez trepalnice, po vekah, okrog oči, po obrazu in vratu. Nego nato nadaljujem z drugo podlago – Naravno mazilo iz morskih alg, sledi še Stabilni vitamin C, ki si ga pošpricam po obrazu in vratu, na koncu si nanesem še Kolagenski lifting. Nego kože zaključim z ustrezno kremo. Dve kremi uporabljam izmenično, kakor se tisti dan počutim, katera mi bolj ‘zadiši’. To sta Hialuron lifting kompleks krema ali pa od Kahnetove najnovejša OXY, kisikova zaščitna krema.

Zvečer si obraz očistim in odstranim ličila z oljem za odstranjevanje ličil, čistilno peno in potem, ko si obraz sperem z mlačno vodo in si ga obrišem, uporabim še tonik iz aloe vere.

A tu se skrb za mojo kožo še ne konča. Pravzaprav se šele prične. Običajno si ob koncu tedna privoščim daljše crkljanje. Uporabljam kar sestavine iz domače kuhinje.

Najprej si v posodici zmešam olivno in kokosovo olje in dodam malo grobe in fine soli. S tem ‘zvarkom’ si nekaj minut nežno (poudarek je na nežno!) masiram kožno. Nato sperem in čeprav je koža še precej mastna nanjo nanesem glineno masko za obraz. To kupim kar po spletu in sicer na Glina.si. Glineno masko (prah) zmešam z vodo in ji dodam še eno kapljico kokosovega olja, da nastane gosta zmes. Nanesem jo na obraz in pustim okoli 15 minut, da se posuši, nato si obraz sperem s toplo (mlačno) vodo. Ker pa na koži ostanejo sledi glinene maske, si pripravim še en ‘zvarek’. V posodico stisnem nekaj kapljic limone in navaden jogurt in na koncu dodam še grobo sol (da se ne stopi prehitro) in si naredim še en blag piling. Razvajanje pa običajno zaključim še z eno obrazno masko.

Te maske (The Face Shop in Nature Republic) mi zadnjih nekaj let iz Azije nosita in me skrbno zalagata dve prijateljici, ki radi potujeta. Caty, Jess, hvala vama! No, in to masko pustim na obrazu vsaj eno uro, včasih tudi ves večer.

Svojo popolno nego pa nekajkrat na leto zaokrožim z obiskom lepotnega studia, kjer mojo kožo še dodatno pocrkljajo.

In dejstvo je, da mi je hvaležna. Moja koža je lepa in zdrava, čeprav imam kakšno gubico ali občasno kakšen mozoljček.

Poskrbite, da se boste v svoji koži dobro počutile!

Dan ljubezni. 14. februar. Valentinovo. Praznik zaljubljenih ali »praznik«, ki to ni? Ni dela prost dan, ne okrašujemo smreke, ne barvamo jajc, ne prižigamo sveč in tudi ne izobešamo slovenskih zastav. Praznik, ki smo ga uvozili iz Amerike. Se pa mnogi od nas na ta dan obdarujemo. Eni z drobnimi pozornostmi, drugi pa malce pretiravajo. In na ta dan se imamo – morda samo podzavestno – še raje kot druge dni v letu.

Lani sem o njem takole zapisala: »Dan zaljubljenih je zame zgolj še en uvožen praznik, praznik trgovcev. No, tako se vseskozi prepričujem, a očitno mu, kot boste videli/prebrali, kljub vsemu namenim nekaj pozornosti… Čisto indiferentna kot kaže le nisem, le priznam si ne.«

Z Darkom tudi letos, na valentinovo, nisva pozabila drug na drugega. Čeprav zveni to (pre)pocukrano – to je pač ljubezen. Če je bilo moje darilo popolnoma neromantično, pa je za bolj čaroben pridih večera poskrbel moj dragi. Se sprašujete, kaj sva si podarila? Če boste prebrali blog do konca, vam zaupam, kakšno je bilo moje neromantično darilo.

Že od nekdaj imava z dragim enak pogled na obdarovanje. Ne kupujeva nepotrebnih spominkov na katerih se nabira prah – t.i. ‘praholovce’. Poskušava se vživeti in si zapomniti želje drug drugega. Nakup darila ni impulziven nakup, pač pa vedno skrbno načrtovan. In to je tudi moje priporočilo vsem, ko ne veste, kaj kupiti svoji boljši polovici, ljubljeni osebi. Ne kupujte tisto, kar bi imeli oziroma si želite vi, da bi vam nekdo kupil. Moj nasvet – osredotočite se na njegove/njene želje.

No, midva z Darkom sva letos imela nekoliko drugačno valentinovo. Zaželela sva si ga preživeti v troje. Skupaj z Brino. Od kar jo imava, na ljubezen ne gledava več enako. Najina ljubezen se je poglobila in pomnožila.

Torej, kaj sem letos podarila dragemu? Zagotovo vas bom z izbiro mojega netipičnega in povsem neromantičnega darila presenetila. V bistvu sem idejo dobila 8. februarja, na Prešernov dan, ko bi morali Slovenci izkazati ljubezen do domovine in izobesiti zastave. Ker se z Darkom ob vsakem državnem prazniku zjutraj običajno spogledava, zavijeva z očmi in rečeva drug drugemu: »Še en praznik, ko Jurgliči nismo izobesili zastave, ker je nimamo!«, sem mu za praznik zaljubljencev, čeprav se ne izobeša zastav, podarila slovensko zastavo.

Jurgliči zdaj komaj čakamo naslednji državni praznik, ko bomo lahko (KONČNO!) izobesili simbol slovenstva. Ja, tudi to je ljubezen! Ljubezen do države.

Sicer pa… skrbno čuvajte in negujte svojo ljubezen vse leto in naj bo vsak dan valentinovo.

P.S. Zakaj smo valentinovo praznovali v troje in kaj mi je podaril moj dragi, pa vam zaupam v kakšnem od prihodnjih zapisov.